Rak dojke

Rak dojke 

Rak dojke je vrsta raka, ki vznikne iz tkiva dojke, najpogosteje iz vrhnjice (epitelija) izvodil mlečnih žlez ali režnjičev, ki oskrbujejo mlečne žleze z mlekom. Rak, ki vznikne iz izvodila mlečne žleze, se imenuje duktalni karcinom, rak, ki vznikne iz režnjičev, pa lobularni karcinom. Pojavlja se pri ljudeh in drugih sesalcih. Velika večina primerov raka dojke se pojavi pri ženskah, vendar se bolezen lahko razvije tudi pri moških.

O vrsti zdravljenja odločajo velikost, stadij, hitrost rasti in druge značilnosti rakave tvorbe. Zdravljenje lahko sestavljajo operativni poseg, zdravila (hormonsko zdravljenje in kemoterapija), obsevanje, imunoterapija ali kombinacije teh metod. Operativni poseg je kot posamična metoda najobetavnejši in lahko sam pozdravi številne primere. Za povečanje možnosti ozdravitve operativni poseg pogosto kombinirajo s kemoterapijo. Obsevanje se uporablja po operativnem posegu in znatno zmanjša tveganje za lokalno ponovitev bolezni ter na sploh poveča možnost ozdravitve. Pri nekaterih vrstah raka dojke se pri zdravljenju s hormoni, kot sta estrogen ali progesteron, pojavijo reakcije; v takih primerih se lahko uporabi hormonsko zdravljenje, ki zavre učinke teh hormonov.

V svetovnem merilu predstavlja rak dojke 22,9 % vseh primerov rakavih bolezni pri ženskah (izvzemši nemelanomske vrste kožnega raka). Leta 2008 je rak dojke v svetu povzročil 458.503 smrti oziroma 13,7 % vseh smrti pri ženskah zaradi rakavih bolezni. Bolezen se več kot 100-krat pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, vendar so pri obolelih moških zaradi pozne diagnoze izidi zdravljenja slabši.V Sloveniji je rak dojke od leta 1968 naprej najpogostejši rak pri ženskah. Od 27,4 primerov na 100.000 žensk v obdobju 1961–1965 se je letno število novih primerov raka dojke v Sloveniji stalno povečevalo in je leta 2003 znašalo 106,3 primera na 100.000 žensk. Naraščanje bremena raka pripisujemo spremembi nevarnostnih dejavnikov, staranju prebivalstva in zgodnejšemu odkrivanju.

Prognoza in stopnja preživetja sta močno odvisni od vrste raka, stadija, zdravljenja in zemljepisne lege. Stopnja preživetja v razvitem zahodnem svetu je sorazmerno visoka; na primer v Angliji več kot 8 od 10 bolnic (84 %) preživi vsaj 5 let po diagnozi.V državah v razvoju je stopnja preživetja znatno nižja.

Patofiziologija

Tako kot druge oblike raka tudi rak dojke nastane kot posledica več okolijskih in dednih dejavnikov. Med temi dejavniki so:

Napake v DNK celice, na primer mutacije.
Izguba sposobnosti imunskega sistema, da uničuje rakave celice.
Nenormalno signaliziranje med stromalnimi in epitelijskimi celicami v dojki, kar lahko pospeši rast in razmnoževanje rakavih celic.
Podedovane napake v genih, ki so odgovorni za popravljanje DNK, npr. BRCA1, BRCA2 in p53.
Normalne celice, ki niso več funkcionalne, zapadejo programirani celični smrti (apoptozi). Do takrat pa jih različni beljakovinski sistemi in signalne poti ščitijo pred apoptozo. Taki zaščitni signalni poti sta na primer PI3K/AKT in RAS/MEK/ERK. V genih za beljakovine in encime v teh zaščitnih signalnih poteh lahko pride do mutacij, ki povzročijo, da ostanejo te poti za vselej vklopljene. Posledično preprečijo celično smrt tudi takrat, ko celica ni več potrebna oziroma funkcionalna. To je ena od stopenj, ki skupaj z drugimi mutacijami vodi v nastanek raka. V normalnih razmerah beljakovina PTEN izklopi zaščitno pot PI3K/AKT, ko je celica primerna za apoptozo. V nekaterih primerih raka dojke pride do mutacije v genu za beljakovino PTEN, kar povzroči, da signalna pot PI3K/AKT ostane vklopljena in rakave celice zato ne zapadejo apoptozi. Za mutacije, ki lahko vodijo v raka dojke, so v poskusih ugotovili, da so močno povezane z izpostavljenostjo estrogenu.

BRCA1 in BRCA2 sta gena, ki spadata v t. i. skupino tumorsko zaviralnih genov. V normalnih celicah zagotavljata obstojnost celične dednine (DNK) in preprečujeta nenadzorovano rast celic. Mutacije teh dveh genov so povezane s podedovanimi oblikami raka dojke in tudi raka jajčnika. V normalni populaciji tekom življenja zboli za rakom dojke po ocenah 12 % žensk (120 od 1000). V populaciji žensk, ki imajo tvegano mutacijo na genu BRCA1 ali BRCA2, pa zboli celo 60 % žensk (600 od 1000). To pomeni, da tvegana mutacija v enem od teh genov poveča tveganje za nastanek raka dojke za okoli 5-krat. Mutacije v omenjenih dveh genih so vzrok za 2 do 3 % vseh primerov raka dojke. Tudi mutacije v tumorsko zaviralnem genu p53 so povezane z rakom dojke; povzročajo agresivnejšo obliko raka s slabšo prognozo. Vendar pa je pogostnost mutacij v tem genu nižja pri raku dojke kot pri drugih čvrstih tumorjih.

Nevarnostni dejavnik

Med najpomembnejšimi nevarnostnimi dejavniki za nastanek raka dojke so:

Spol: čeprav za rakom dojke zbolijo tudi moški, je bolezen stokrat pogostejša pri ženskah.
Starost: čim starejša je ženska, tem večja je nevarnost, da zboli za rakom dojke. Tri četrtine bolnic so starejše od 50 let.
Prejšnji rak dojke: pri ženskah, ki so se že zdravile zaradi raka dojke, obstaja dva- do trikrat večja verjetnost, da bodo ponovno dobile raka, bodisi na isti dojki, če ni bila v celoti operativno odstranjena, bodisi na drugi.
Nekatere nerakave (benigne) spremembe v dojki: ogroženost je odvisna od vrste sprememb in je največja pri tistih z atipično hiperplazijo.
Rak dojke v družini: ženskam, pri katerih je sorodnica prvega kolena (mati ali sestra) zbolela za rakom dojke, grozi dva- do trikrat večja nevarnost, da bodo tudi same zbolele. Nevarnost je večja, če sta mati ali sestra zboleli mladi in/ali na obeh dojkah. Tako je sorodnica bolnice, ki je pred menopavzo zbolela za rakom obeh dojk, kar devetkrat bolj ogrožena, da bo zbolela za to boleznijo.
Starost ob prvi in zadnji menstruaciji: rak dojke bolj ogroža ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred 11. letom, izgubile pa so jo starejše, po 50. letu starosti.
Rodnost, starost ob prvem porodu in število porodov: za rakom dojke pogosteje zbolevajo ženske, ki niso nikoli rodile, in tiste, ki so prvič rodile po 30. letu.
Kontracepcijske tablete in hormonski nadomestki za lajšanje menopavznih težav: oboji zmerno večajo nevarnost raka dojke, kontracepcijske tablete le v obdobju jemanja, zdravljenje menopavznih težav pa po več letih jemanja.
Debelost: pomemben dejavnik tveganja po menopavzi, ker v maščevju nastajajo spolni hormoni.
Alkohol: ženske, ki dnevno popijejo 30 do 60 g alkohola, rak dojke 1,4-krat bolj ogroža kakor abstinentke.
Kajenje: kajenje tobaka povečuje nevarnost nastanka raka dojke. Nevarnost je večja, če je oseba začela kaditi že v mladosti. Pri dolgotrajnih kadilcih je nevarnost večja za 35 do 50 %.
Pomanjkanje telesne dejavnosti: povezano je z okoli 10 % vseh primerov raka dojke.
Povezava med dojenjem in nevarnostjo razvoja raka dojke ni enoznačno dokazana. Nekatere študije so povezavo pokazale, druge ne.V 80. letih 20. stoletja se je pojavila tudi hipoteza, da ogroženost povečuje splav. Poznejše raziskave so pokazale, da med nevarnostjo pojava raka dojke in splavom (niti izzvanim niti spontanim) ni povezave.

Ogroženost povečujeta tudi izpostavljenost obsevanju in delo v izmenah. Tudi številne kemikalije se povezujejo z večjo ogroženostjo, na primer poliklorirani bifenili, policiklični aromatski ogljikovodiki in organska topila.

Preventiva

Mednarodni sklad za raziskave raka navaja, da lahko ženske zmanjšajo tveganje za pojav raka dojke z vzdrževanjem primerne telesne teže, izogibanjem uživanju alkohola, telesno dejavnostjo in dojenjem svojih otrok.Ti zaščitni ukrepi naj bi preprečili 38 % vseh primerov raka dojke v ZDA, 42 % v Veliki Britaniji, 28 % v Braziliji in 20 % na Kitajskem.

Preventivna obojestranska mastektomija (kirurška odstranitev obeh dojk) lahko pride v poštev pri osebah z mutacijama BRCA1 in BRCA2.

Primarna preventiva je kot pri vsakem raku tudi pri raku dojke težko izvedljiva. Bistvenega pomena je zato t. i. sekundarna preventiva, torej zgodnje odkrivanje raka dojke, za kar se svetuje:

samopregledovanje dojk (od 20. leta starosti naprej),
klinični pregled (pri ženskah med 20. in 40. letom vsako tretje leto),
klinični pregled z mamografijo ob vsakem sumu bolezenskih dogajanj v dojki (po presoji zdravnika) ali v primeru prisotnih dejavnikov tveganja (od 40. leta dalje, enkrat na leto ali leto in pol),
klinični pregled z mamografijo po 50. letu starosti, pri odsotnosti dejavnikov tveganja enkrat na dve leti.

Samopregledovanje dojk

S samopregledovanjem dojk je treba pričeti po 20. letu starosti ter ga izvajati enkrat mesečno, najbolje po končani menstruaciji. Ženske po menopavzi pa naj si za redno mesečno samopregledovanje same izberejo določen dan v mesecu. Pri zatipanju zatrdline ali spremembe v velikosti in obliki fižola ter barvi kože, udrtosti bradavice ali izcedku iz nje ali pri uvlečenosti kože je treba takoj obiskati zdravnika.