Rak pljuč

 Rak pljuč

Pljučni rak je bolezen, za katero je značilna nenadzorovana rast celic v tkivih pljuč. Če ga ne zdravimo, se lahko v procesu, ki se imenuje zasevanje, iz pljuč razširi v bližnje tkivo ali druge dele telesa. Večina primerov raka, ki se pojavijo na pljučih (t. i. primarni pljučni raki), so karcinomi, ki se razvijejo iz epitelijskih celic. Glavni vrsti pljučnega raka sta drobnocelični karcinom pljuč (angl. small-cell lung carcinoma oz. SCLC) in nedrobnocelični karcinom pljuč (angl. non-small-cell lung carcinoma oz. NSCLC). Najpogostejši simptomi so kašelj (vključno z izkašljevanjem krvi), hujšanje in zadihanost.

Najpogostejši vzrok pljučnega raka je dolgoročna izpostavljenost tobačnemu dimu, ki povzroči 80–90 % primerov pljučnega raka. Primerov pljučnega raka pri nekadilcih je 10–15 % in jih pogosto pripisujemo kombinaciji genetskih dejavnikov, radona,azbesta, in onesnaženosti zraka, vključno s pasivnim kajenjem. Pljučni rak se lahko vidi na rentgenskem posnetku prsnega koša in računalniški tomografiji (slikanje CT). Diagnoza se potrdi z biopsijo, ki je običajno vodena bronhoskopsko ali s CT-jem. Zdravljenje in dolgoročni rezultati so odvisni od vrste raka, razvojne stopnje bolezni in splošnega zdravja osebe.

Zdravljenje pogosto vključuje operacijo, kemoterapijo in radioterapijo. NSCLC se včasih zdravi z operacijo, SCLC pa se običajno bolje odziva na kemoterapijo in radioterapijo. Na splošno 15 % ljudi v ZDA z diagnozo pljučnega raka preživi pet let po diagnozi. Po vsem svetu je pljučni rak najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških in ženskah ter je po podatkih iz leta 2008 kriv za 1,38 milijona smrti na leto.

Znaki in simptomi pljučnega raka so med drugim:

respiratorni: kašelj, izkašljevanje krvi, piskajoče dihanje ali zadihanost;
sistemski: hujšanje, vročina, betičasti prsti ali utrujenost;
lokalni: bolečine v prsih, bolečine v kosteh, sindrom vene cave, motnje pri požiranju.
Če rak raste v dihalno pot, lahko ovira pretok zraka, kar povzroča oteženo dihanje. Zato se lahko za zaporo začnejo nabirati izločki, kar lahko vodi do pljučnice.

Glede na vrsto tumorja lahko na bolezen sprva opozorijo t. i. paraneoplastični sindromi. Pri pljučnem raku so ti pojavi lahko Eaton-Lambertov sindrom (mišična slabost zaradi avtoprotiteles), hiperkalciemija ali sindrom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona (SIADH). Tumorji v zgornjem delu pljuč oz. Pancoastovi tumorji lahko napadejo lokalni del simpatičnega živčnega sistema, zaradi česar se lahko pojavi Hornerjev sindrom (povešena očesna veka in ozka zenica na isti strani) in poškodbe brahialnega pleteža. 

Številni simptomi pljučnega raka (slab apetit, hujšanje, vročina, utrujenost) niso specifični. Pri mnogih ljudeh se rak, preden prizadeti opazijo simptome in poiščejo zdravstveno pomoč, že razširi zunaj mesta, kjer je prvotno nastal. Pogosto se razširi v možgane, kosti, nadledvično žlezo, na drugo pljučno krilo, jetra, srčno mreno in ledvice. Okoli 10 % ljudi s pljučnim rakom ob diagnozi nima simptomov. Te oblike raka naključno odkrijejo ob rutinskem rentgenskem slikanju prsnega koša.

Pljučni raki so razvrščeni glede na histološko vrsto. Ta klasifikacija je pomembna za določanje zdravljenja in predvidevanje rezultatov zdravljenja bolezni. Veliko večino pljučnih rakov predstavljajo karcinomi – maligne tvorbe, ki nastanejo iz epitelijskih celic. Karcinomi pljuč se razvrščajo po velikosti in videzu malignih celic, ki jih pod mikroskopom pregleda histopatolog. Dva velika razreda sta nedrobnocelični pljučni karcinom (NSCLC) in drobnocelični pljučni karcinom (SCLC).

Tri glavne podvrste NSCLC so adenokarcinom, ploščatocelični karcinom in pljučni karcinom velikih celic.

Skoraj 40 % karcinomov pljuč predstavljajo adenokarcinomi, ki običajno nastanejo v perifernem pljučnem tkivu. Veliko primerov adenokarcinomov je povezanih s kajenjem, tudi pri ljudeh, ki so v svojem življenju pokadili manj kot 100 cigaret, je adenokarcinom najpogostejša oblika pljučnega raka. Bronhioloalveolarni karcinom, podvrsta adenokarcinoma, je pogostejši pri ženskah, ki so v življenju pokadile manj kot 100 cigaret, pacientke (in pacienti) z njim imajo boljšo možnost za dolgoročno preživetje.

Ploščatocelični karcinom predstavlja okoli 30 % vseh primerov pljučnega raka. Tipično se pojavlja v bližini velikih dihalnih poti. V sredini tumorja je običajno votla luknja in s tem povezana odmrtje celic. Okoli 9 % pljučnih rakov predstavljajo karcinomi velikih celic. Tako ime imajo zato, ker so rakave celice velike, imajo odvečno citoplazmo, velika jedra in jasno vidna jedrca.

 

Pri drobnoceličnem karcinomu pljuč (SCLC) celice vsebujejo zgoščene nevrosekretorne granule (vezikle, ki vsebujejo nevroendokrine hormone), zaradi česar take tumorje povezujemo z endokrinim/paraneoplastičnim sindromom. Večina primerov izvira iz velikih dihalnih poti (primarnih in sekundarnih bronhijev). Ti raki rastejo hitro in se razširijo zgodaj v poteku bolezni. Šestdeset do sedemdeset odstotkov ima ob ugotovitvi bolezni že zasevke. Ta vrsta pljučnega raka je močno povezana s kajenjem.

Določanje stadija bolezni
Določanje stadija raka pljuč (angl. staging) je ocena stopnje razširitve raka s prvotnega žarišča. Je eden od dejavnikov, ki vplivajo na prognozo in potencialno zdravljenje pljučnega raka.

Začetna ocena stadija drobnoceličnega pljučnega raka uporablja klasifikacijo TNM. Temelji na velikosti primarnega tumorja (T), prizadetosti bezgavk (N) in oddaljenih metastazah (M). Stadij se označuje s stopnjami – od skritega raka do stopenj 0, IA (ena-A), IB, IIA, IIIA, IIIB in IV (štiri). Razvrstitev v skupine po stadijih je v pomoč pri izbiri zdravljenja in oceni prognoze. Drobnocelični pljučni karcinom se tradicionalno deli na »omejen stadij« (omejen na eno polovico prsnega koša in znotraj enega tolerančnega polja radioterapije) ali »obsežen stadij« (bolj razširjena bolezen). Klasifikacije TNM in dodeljevanje v skupine sta v pomoč pri ugotavljanju prognoze.

Tako pri nedrobnoceličem pljučnem karcinomu kot pri drobnoceličem pljučnem karcinomu obstajata dve glavni vrsti določanja stadijev bolezni – klinična in kirurška. Klinična določitev stadija se izvede pred operacijo. Temelji na rezultatih raznih slikanj (kot sta CT in PET-CT) in izvidu biopsije. Kirurška določitev stadija pa se izvede med operacijo ali po njej ter temelji na kombinaciji rezultatov kirurških in kliničnih ugotovitev, vključno s kirurškim vzorčenjem bezgavk prsnega koša.

Preventiva

Medtem ko so v večini držav karcinogene snovi v industrijski in gospodinjski uporabi prepovedane, je kajenje tobaka še vedno zelo razširjeno. Preventiva, torej prenehanje kajenja in vztrajanje pri nekadilstvu, je najbolj učinkovit način za zmanjšanje možnosti za razvoj pljučnega raka.

Politični ukrepi za zmanjšanje pasivnega kajenja na javnih mestih, kot so restavracije in delovna mesta, so postali pogosta praksa v številnih zahodnih državah. V Butanu prepoved kajenja velja od leta 2005, medtem ko so v Indiji kajenje na javnih mestih prepovedali oktobra 2008.

V Sloveniji velja prepoved kajenja v javnih in delovnih zaprtih prostorih od leta 2007, z napovedjo novih omejitev. Svetovna zdravstvena organizacija je pozvala vlade, da uvedejo popolno prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov in tako preprečijo, da bi mladi začeli kaditi. Po ocenah so take prepovedi, kjer so bile uvedene, zmanjšale porabo tobačnih izdelkov za 16 %.

Dolgotrajna uporaba vitamov A, C, D ali E ne zmanjša tveganja za pljučnega raka. Nekatere raziskave nakazujejo, da je pri ljudeh, katerih prehrana vsebuje več zelenjave in sadja, tveganje nižje, vendar je razlog za to verjetno, da ljudje, ki se zdravo prehranjujejo, večinoma tudi zdravo živijo – in ne kadijo. Natančnejše študije niso pokazale jasne povezave.

V Sloveniji se je pojavnost pljučnega raka pri moških večala do leta 1995, nato je padala in je bila leta 1998 82/100.000 moških (19 % vsega raka pri moških). Pri ženskah se pojavnost stalno veča, leta 1998 je bila 19/100.000, pljučni rak je pomenil 5 % vsega raka. Razmerje moški proti ženskam je bilo 4 : 14. Do leta 2004 je bil pljučni rak najpogostejši malignom pri moških; leta 2005, ko je bilo registrirano 846 novih primerov, pa ga je na prvem mestu zamenjal rak prostate. Pri ženskah je bil pljučni rak leta 2005 po pogostnosti glede na druge rake že na petem mestu; registriranih je bilo 299 novih primerov. Pri moških je bil v vseh obdobjih najpogostejši ploščatocelični karcinom, vendar se njegov delež zmanjšuje, povečuje pa se delež žleznih karcinomov. Pri ženskah prevladujeta žlezni in drobnocelični karcinom, tudi pri njih se povečuje delež žleznih karcinomov.