Rak prostate

Rak prostate

Rak prostate (obsečnice) je drugi najpogostejši rak pri moških in v zadnjih desetletjih njegova pojavnost narašča. Tveganje za pojav bolezni narašča s starostjo. Bolezen praviloma napreduje počasi in simptomi se pojavijo šele, ko je rak v napredovali fazi. Pri določenih bolnikih zdravljenje ni potrebno in se jih le opazuje, pri drugih pa zdravljenje poteka z zdravili, kirurško odstranitvijo in/ali obsevanjem.

Patofiziologija

Mehanizem nastanka benigne hiperplazije in raka prostate še ni povsem pojasnjen, vendar pa epidemiološki podatki kažejo, da imajo pri patogenezi pomembno vlogo androgeni, saj se pri posameznikih z genetskimi boleznimi, ki onemogočajo sintezo in/ali delovanje androgenov, prostata ne razvije normalno in se benigna hiperplazija prostate in rak prostate ne pojavita, prav tako se bolezni ne pojavita pri skopljencih. Androgeni spodbujajo preko androgenih receptorjev proliferacijo celic, povečajo število delitev celic in s tem možnost za nastanek naključnih genetskih napak. Pomembno vlogo imajo tudi okolijski vplivi in genetski dejavniki. Razvoj raka prostate vključuje vrsto sprememb na epigenetski in genetski ravni celic prostate: spremembe v metilaciji DNK, modifikaciji histonov, aktivacije onkogenov, inaktivacije popravljalnega mehanizma DNK, inaktivacije tumor zavirajočih genov, povečanje prepisa in sinteze rastnih dejavnikov in njihovih receptorjev. Pojavijo se motnje v komunikaciji med epitelijskimi celicami in celicami strome.

Najpogosteje rak prostate vznikne iz žleznega tkiva (adenokarcinom), lahko pa gre tudi za ploščatocelični ali duktalni tranzicijski tip ali pa tudi za nediferenciranega.

Epidemiologija

Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi vsak šesti moški zbolel za rakom prostate. Pojavi se pri 15–30 % moških, starih od 50 do 70 let, in pri kar 60–70 % moških, starejših od 70 let. V Sloveniji je rak prostate za pljučnim rakom drugi najpogostejši rak pri moških in njegova pojavnost po letu 1950 narašča, tudi zaradi staranja prebivalstva.V Sloveniji letno zboli več kot 500 moških. Domnevajo, da bi se bolezen pojavila pri vseh moških, če bi živeli dovolj dolgo.

Nevarnostni dejavniki za nastanek raka prostate so starost, rasa (pri ameriških črncih je daleč največ raka prostate na svetu, zelo redek pa je pri afriških črncih) in dednost. Petina bolnikov ima družinsko obremenitev. Dvakrat večja verjetnost za razvoj raka prostate je v družinah s to boleznijo v prvi generaciji in kar devetkrat večja pri tistih, ki so imeli to bolezen v prejšnjih dveh generacijah. Možni dejavniki so še hormonski status, spolna aktivnost, vpliv okolja in prehrana. 

Rak prostate raste počasi, od nastanka bolezni do kliničnih znakov mine 9–17 let, do pojava oddaljenih zasevkov pa nadaljnjih 5–7 let. Bolniki so pri začetni obliki raka navadno brez težav. Pri napredovali obliki raka se lahko pojavijo kri v seču (hematurija) in težave z uriniranjem (šibek curek seča, kapljanje urina po koncu uriniranja, težave z začetkom uriniranja ...). Pri zasevanju v kosti (predvsem medenico, rebra in vretenca) se lahko pojavi bolečine v kosteh. Redkejši so znaki razsoja v spolovila in spodnji del trebuha ter v medenične in trebušne bezgavke, ki ga spremlja otekanje nog.

Osnova postavitve diagnoze sta natančna anamneza o bolnikovih težavah in klinični pregled. Pri slednjem ima bistveno vlogo digitorektalni pregled obsečnice (pregled s prsti), kar omogoči zdravniku, da zatiplje morebitno zatrdlino v obsečnici, asimetrijo obsečnice ali pa v celoti tršo in neravno obsečnico. V laboratorijskih preiskavah krvi je za odkrivanje bolezni in sledenje pomembna določitev vrednosti PSA (za prostato specifičnega antigena) v serumu. Diagnozo se dokončno potrdi s patohistološkim pregledom vzorca tkiva, pridobljenim z biopsijo prostate. Med slikovno diagnostiko, s katero se opredeli razširjenost bolezni, sodijo scintigrafija skeleta, magnetnoresonančna preiskava prostate/trebuha, pozitronska emisijska tomografija ter enofotonska emisijska računalniška tomografija.