VRSTE RAKA

Vrste raka

Rák (grško καρκίνος: karkinos - rak) je razred bolezni, za katere je značilna nenadzorovana celična delitev in sposobnost teh celic, da napadejo druga tkiva, bodisi tako, da se neposredno vrastejo v sosednje tkivo (»invazija«) ali pa z migracijo rakastih celic na oddaljena mesta (»zasevanje«). Ta nenadzorovana delitev celic je posledica poškodbe DNK oziroma mutacije nekaterih vitalnih genov, ki med drugim nadzorujejo delitev celic. Ena ali več takih mutacij, ki so lahko bodisi pridobljene bodisi podedovane, lahko privedejo do nenadzorovane delitve celic in tvorbe tumorja. Rak ni nujno le posledica podedavane ali pridobljene mutacije v telesu, ampak se lahko pri nekaterih živalskih vrstah, kot sta domači pes in tasmanski vrag, rakave celice prenesejo v telo tudi iz drugega organizma. To se dogaja le pri živalskih vrstah, katerih predstavniki imajo med seboj dovolj sorodno DNK, da organizem rakavih celic ne prepozna kot vsiljivca. Tumor (beseda izhaja iz latinščine, ker pomeni oteklino oz. zadebelitev) označuje katerokoli nenormalno maso tkiva, je pa lahko maligen (rakotvoren) ali benigen (nerakotvoren). Le maligni tumorji imajo sposobnost širjenja v sosednja tkiva in tvorjenja metastaz.

Rak lahko povzroči številne različne simptome, odvisno od mesta in značaja malignega tkiva in od tega, ali je prišlo do metastaz. Dokončna diagnoza navadno zahteva mikroskopsko preiskavo tkiva, pridobljenega z biopsijo. Ko je diagnosticiran, se rak navadno zdravi s kirurškim posegom, kemoterapijo ali obsevanjem, v zadnjem času pa tudi z biološkimi zdravili. Medicinska specializacija, ki se ukvarja z rakom, se imenuje onkologija. Predpono onko- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z rakom.

Če se ne zdravi, večina rakastih obolenj sčasoma privede do smrti; rak je eden vodilnih vzrokov smrtnosti v razvitih državah. Večino rakastih obolenj se lahko zdravijo, številne tudi pozdravijo, posebej če se zdravljenje začne dovolj zgodaj. Številne oblike rakastih obolenj so povezane z dejavniki okolja, ki se jim je mogoče ogniti. Na drugem mestu med dejavniki okolja, ki ima med za posledico rakasta, obolenja je kajenje (glej vpliv kajenja tobaka na zdravje).

Dejavniki okolja, ki vplivajo na povečano obolelost z rakom, so predvsem: nezdrava prehrana, stres in premalo gibanja. Zdrava prehrana naj vsebuje veliko sadja in zelenjave, hrane bogate z vlakninami (kar je pomembno predvsem za preventivo raka na debelem črevu, ki je v zadnjem času zelo v porastu), ter malo maščob in sladkorjev. Stres zelo vpliva na človeško telo, zato se mu je potrebno čim bolj izogibati oz. se ga naučiti obvladovati (avtosugestija, meditacija, joga). Dovolj gibanja in dobra fizična kondicija zelo pripomoreta k zmanjšanju verjetnosti obolelosti. Poleg dejavnikov okolja pa je zelo pomembna genska obremenjenost s to boleznijo (t. i. družinska anamneza), zato morajo potomci obolelih ljudi še posebej paziti na dejavnike okolja in pravočasno opravljati preventivne preglede pri zdravniku.

Klasifikacija

V patologiji raka je osnovna in najpomembnejša delitev na benigni tumor in maligni tumor. Benigni tumor (iz latinščine benignus, blagi) ali primarni tumor ne kaže niti morfoloških niti kliničnih znakov invazivnega vraščanja v sosednja tkiva ali zasevkov (metastaz), kar torej pomeni, da je omejen le na izvornem mestu nastanka. Maligni tumor (iz latinščine malignus, slabi oz. zloben) ima sposobnost invazivnega vraščanja v sosednja tkiva ali razširjanja preko obtočil in/ali mezgovnega (limfnega) sistema v oddaljena tkiva, kjer tvori metastaze oziroma sekundarne tumorje. Zaradi slednjega predstavljajo maligni tumorji veliko večjo nevarnost kot benigni, ki se lahko v celoti odstranijo s kirurškim posegom. Le maligni tumor pravilno imenujemo tudi rak.

Tako benigni kot maligni tip se dalje razvršča glede na tip celic, iz katerih nastanejo. Tako ločujemo:

karcinome - izvirajo iz epitelnih celic, predstavljajo pa največjo skupino (90 % vseh tumorjev) in so malignega tipa;
sarkome izvirajo iz celic mišičnega, kostnega, hrustančnega in vezivnega tkiva in so redki pri človeku;
levkemije in limfome - izvirajo iz krvnih celic ali celic kostnega mozga in predstavljajo 7 % vseh tumorjev;
tumorje zarodnih celic - izvirajo iz totipotentnih celic;
blastične tumorje ali blastome - večinoma maligni tumorji, ki so podobni nezrelemu ali embrionalnemu tkivo, običajno pa so prisotni pri otrocih.
Nadaljnjo razvrščanje temelji na prizadetem organu. Tako npr. pri karcinomih ločujemo pljučni rak, rak dojk, rak na požiralniku idr. Tako pri moških kot tudi ženskah povzroča trenutno največ smrti pljučni rak. Na drugem mestu je pri moških rak na prostati, pri ženskah pa rak na dojki. Incidenca rakastih obolenj je večja pri moških.

Maligne tumorje običajno poimenujemo tako, da kot koren besede nastopa latinsko ali grško ime prizadetega organa, v priponi pa -karcinom, -sarkom ali -blastom; primer tega je rak na jetrih oz. hepatokarcinom. Pri benignih tumorjih nastopa kot pripona -om, npr. hepatocelularni adenom, vendar pa se redkeje uporablja tudi za maligne tumorje, kot sta melanom (rak melaninskih celic) in seminom (rak testisa).

Karcinogeni

Snovi, ki povzročajo povzročajo raka, se imenujejo karcinogeni oz. kancerogeni. V splošnem jih delimo na kemične in fizikalne kancerogene.

Kemični kancerogeni običajno povzročijo točkaste mutacije v zaporedju nukleotidov. Kajenje oz. tobačni dim z različnimi kancerogeni, kot so benzopiren, dimetilnitrozamin in nikljeve spojine, sodi med največje povzročitelje raka, saj po nekaterih podatkih povzroča 80-90 % vseh pljučnih rakov, odgovorno pa naj bi bilo za tretjino vseh smrtnih žrtev obolenja. Poleg tega je udeleženo pri nastanku raka v ustni votlini, na žrelu, grlu, požiralniku idr. Zelo močni kancerogeni so tudi aflatoksini, strupeni presnovki plesni Aspergillus flavus in nekaterih drugih mikroorganizmov, ki pri človeku povzročajo hepatokarcinom.

Fizikalne kancerogene predstavljajo pravzaprav različne oblike sevanja elektromagnetnega valovanja. Ultravijolična svetloba (UV) povzroča nastanek timinskih dimerov in s tem kožnega raka, rentgenski žarki pa prelome kromosomov in translokacije.

Nekateri drugi kancerogeni, še posebej hormoni, stimulirajo delitve (proliferacije) celic, kar pripomore k razširjenju tumorske celične populacije v zgodnjih fazah nastajanja raka. Zaradi tega jih imenujemo tumorski promoterji. Primer tega je estrogen, katerega povečano izločanje znatno poveča tveganje za nastanek raka na maternici.